(kot alter ego Jakob Skalar iz drame Kultura odločno živa)

DOBROTA NI SIROTA

Odprt je vsakteri otrok za besedo,
ven gleda z očmi in z ušesi dojame,
zazira v nauke vsevednih se dedov,
pregovorom vsem kar po vrsti verjame.

Za izjemo nekoč se rodil je Dorin,
ki bil je ves zdrav in zal po postavi,
tip z orljim očesom in zajčjim ušesom,
le čip mu računski je manjkal v glavi.

Izpljunil zatorej modrost je vsako,
ki z računico lačno pod mizo se bota;
češ da dobrota je vedno sirota;
če drugim kaj damo, da gre v odplako.

Po cestah smejaje na prošnje je čakal,
za vsakega srajco bi slekel s telesa;
pa ne da bi hotel igrati junaka,
ali skrivaj se komolčil v nebesa;
Dorin pač uživa, kadar razdaja,
ko zakon računski vam v temeljih stresa.

In zdaj, ko ves blažen v prahu crkava,
mu dam mikrofon pred čeljusti brezzobe,
za zadnje besede, kot veleva postava,
preden znanje njegovo uide po gobe:

“Dobrota, fant moj, ni nikaka sirota,
sicer bi lačna umrla že davno;
posredi ni kakšna računska zarota,
dobrota pač tvoje je stanje naravno!”