Kar vidim, narišem. Z besedo, ki jo zapišem.

Rišem, kar vidim v sebi. V meni se usklajujejo podobe, ki so se vame preslikale od zunaj. Slike ljudi, živali, stvari, pojavov… Objemajo se ali odrivajo, naposled med njimi nastane bolj ali manj stalna vez, odnos, nova misel o svetu, avtorska podoba z mojim podpisom, ki je zunaj mene ni najti, dokler je ne narišem.

Moj uradniški hlapec podobam prileplja pomene in jih razvršča. Čuječi nadzornik z balkona prikima ali odkima, včasih se ustvarjalno vmeša. To je zaželeno. Ker hlapec bi dostikrat kaj po svoje.

Teh slik je precej, časa pa je malo. Moj čopič je zato beseda.