(kot alter ego Nikolaj Nikolajevič Darilov iz drame Kultura odločno živa)

DEDEK MRAZ
(zgodovinska popevanka)

Kje se je kdaj zgodilo to,
da kdo bi se že siv rodil,
starikav nosil brado belo
in vrh vsega … že dedek bil?

Le enkrat se je v zgodovini
zapisal v knjige čudež silni…

Ko se je gmajna boljševiška
za svet brezbožni odločila,
je kapo svet’ga Nikolaja,
čez noč v kučmo spremenila.

“Kako, hudimana, zakaj?”
plašno sprašujete me zdaj.

“Kako se moglo je zgoditi,
da tista partijska elita,
v umu rdečem vsa stasita,
je čarno bitje dopustila
in fakt brezboštva zatajila?”

Povem vam rad, saj je tako,
da sami vam ne povedo.

Ker solzna njihova je deca,
prosila gor, pa ne kar koga,
ampak edinega le Boga,
ki ji z darili Nikolaja,
je dajal slutit’ krasnost raja.

Ki trosil jim je krhlje, žemlje,
igračke nosil, tudi fige,
na pleča svoja pa odjemlje,
njih križe in otroške brige.

In spet nagoni so otroški,
zrelejši b’li kot zreli moški.

So starše z jokom omehčali,
majaje ideale rdeče,
jim s prsti v nebo kazali,
“Nazaj nam dajte stare sreče!”

Tako se torej je zgodilo,
brez pravih prič, napol na silo,
da Mrazko star se je rodil,
ves gubast nosil brado belo,
in vrh vsega … že dedek bil!