Nedavno tega, nekega lepega delovnega in delavnega dopoldneva, ki jih je v naši knjižnici obilo, tako lepih kot delavnih, mi je pred izposojevalni pult prikorakala simpatična gospodična. Energično in odločno, vsaj sprva. Ker se mi je nato na neki točki zazdelo, da jo je nekaj zmedlo. Kot da bi pozabila, po kaj je prišla, ali pa je le iskala primerne besede.
Tako da sem ji moral priti naproti s tistim preverjenim »vam lahko kako pomagam?«. No, in je le povedala, da »rabi nekaj o … oslih, ha ha, pač.« Pri čemer je ta njen »ha ha, pač« bil pospremljen s kratkim izbruhom smeha, na katerega sem se hudomušno odzval nekako v smislu: ja, pač, tudi o oslih je treba kdaj zbirati podatke, čeprav so, pač, osli. V tistem hipu sem si, da bi si razložil njen smeh, v delčku sekunde nekako privlekel v spoznavno polje, da ima osel v našem družbenem prostoru pač posebno, močno kulturno noto, skozi katero ga dojemamo bodisi kot trmastega bodisi kot ne preveč brihtnega, saj konec koncev pozna le dve črki, dva samoglasnika, ki pa ju zna zelo glasno in samozavestno artikulirati. Pač.
Torej (sem sklepal) je bilo gospodični verjetno malo nerodno, da se želi učiti o nosilcu tako vprašljivih lastnosti, ki se jim ljudje ponavadi režimo, saj, kadar jih pri kom opazimo, včasih tega kar pokličemo z imenom te kopitarske vrste, namesto z njegovim osebnim, kakor bi se spodobilo.
Nadalje me je zanimalo, za kakšne namene informacije o oslih potrebuje. Ali jih namerava rediti? Ker to ne bi bilo nič čudnega, osli so v trendu po celi Sloveniji. A sem zvedel, da gre pravzaprav za magisterij. Aha, sem spoštljivo pokimal, treba bo torej širokega nabora informacij. Zakopal sem se v katalog, pa rahlo razočaran uvidel, da o oslih, zunaj leposlovnega področja, nimamo kaj prida specialnega gradiva. Iskal sem pod kopitarji, pa spet nič uporabnega. Tako sva šla med police na mladinskem oddelku, na ml 59, kot rečemo mi, kjer sem našel eno zajetno knjigo o živalih in v stvarnem kazalu našel nekaj zadetkov za osla, a le na nekaj straneh – odločno premalo za magisterij. Hm, kaj zdaj?
A knjižničarji nismo kar tako; povabil sem gospodično na svojo, posvečeno stran pulta in ji pokazal, kako preko spletne strani naše knjižnice lahko oddaljeno dostopa do elektronske baze EBSCOhost, ki je znan ameriški mastodont strokovnih elektronskih knjig in nasploh podatkovnih baz. In dostop je zastonj, seveda z urejenim članstvom v naši knjižnici. Odtipkal sem »donkey, domestic, animal« in, voila, takoj malo morje zadetkov v PDF-jih, in to v fultekstih.
Gospodična je bila res vesela, hvaležna, navdušena, magisterij se ji je zdel praktično narejen. Vseeno pa sem jo poslal še v peto nadstropje, na 59, področje živalstva, naj še fizično pogleda v stvarno kazalo kakšne splošnejše knjige, morebiti najde kaj o oslih. Kmalu se je vrnila z eno knjigo, se mi srčno zahvalila za vpeljavo v EBSCOhost, se za slovo še enkrat zasmejala in odšla.
In šele takrat mi je kapnilo, zakaj se je smejala. Povedal sem sodelavki, smejala se je še bolj kot gospodična. Tudi sam nisem mogel biti resen.
Morda se kdo sprašuje, čemu tak dolg opis neke ne posebno zanimive knjižničarske postrežbe. A dolžina je bila potrebna, da se priskrbi zadostni poudarek na oslovske zadeve. Namreč: šele ko je gospodična odšla, sem se nenadoma spomnil, kakšno majico sem tisti hip nosil. Z oslom čez ves torzo, kot se da videti na naslovni fotografiji.
Vživel sem se v gospodično: napisati mora magisterij o oslih; teče v knjižnico; upa, da bo dobila kaj uporabnega, v knjižničnem katalogu doma ni namreč ničesar našla; rahlo jo skrbi; vstopi v knjižnico; obnemi, knjižničar ima na majici ogromnega, režečega se osla; ha ha.
Pogovarjava se s sodelavko. V sedemnajstih letih dela na izposoji mi še nihče ni izrazil želje izvedeti kaj strokovnega o oslih. Pred nedavnim pa mi je »soseda« podarila to majico, ker je njen sin pač ni hotel (saj vemo, kako je z oslovskim renomejem). Ta dan jo oblečem, potem pa pride gospodična, da bi rada nekaj prav o … oslih.
In zdaj smo pri tem: če ne bi sosedin sin zavrnil majice, če bi jaz delal v popoldanski izmeni, če bi prišel iz wc-ja eno minuto kasneje… Če, če, če. In še njeni če-ji, ki gotovo obstajajo, čeprav o njih ne vem ničesar.
Tema, ki jo hočem osvetliti: naključja, koincidenca, sovpadanje, božja previdnost, sinhroniciteta, kakor jo je poimenoval Carl Gustav Jung. Nekatere navdušuje, druge pušča hladne, tretjim gre grozno na živce.
Drugi primer. Ravnokar vpisano uporabnico sem popeljal do računalnika s terminalskim načinom, da bi ji pokazal, kako se na Cobissu prijavi v segment Moja knjižnica. V ta namen sem prej na listek napisal uporabniško številko izkaznice in geslo, ki sem ga po uvodni prijavi nameraval dati uporabnici (naj tu pojasnim, da sem ta postopek ob vpisu izvedel prej že velikokrat, saj nove člane vpisujemo dnevno). Potem težava – prijava nove uporabnice je bila zavrnjena. Kako? Po še dveh ponovitvah sem se vrnil za pult in preveril številko izkaznice, ki je sicer šestmestna, če ne štejemo ničle na začetku. Ojej, ena številka na listku je bila napačna, zmotil sem se. Hitro sem napisal pravo številko na nov listek in se opravičil uporabnici, da se mi sicer to še ni zgodilo. Pomagam ji torej s prijavo v Mojo knjižnico in se vrnem za pult.
In potem presenečenje. Kaj? Me kdo heca? Kako je to možno?
Prišel je namreč naslednji uporabnik, njegova številka izkaznice je bila prav tista številka, ki sem jo pred dvema minutama pomotoma napisal na prvi listek prejšnje uporabnice. Je bila moja napaka sploh napaka? Seveda je bila. Ampak, prav, kaj tu poreče verjetnostni račun, kakšno razmerje je na delu? Dogodek sem predstavil umetni inteligenci, ki je inteligentno izvrgla izračun, da gre za verjetnost 1 proti 106, ker pa sem se v toliko letih zmotil le enkrat, edinkrat, se razmerje verjetnosti zmanjša na 1 proti 900 000.
Ampak, ali je tu verjetnostni račun sploh bistven? Ker dejstvo, da sem se zmotil le enkrat, in s tem napačnim zapisom »označil« številko, ki se je nato pojavila v naslednji minuti, v umu odpira vprašanje: kaj pa, če ni bila samo navadna napaka? Kaj, če je šlo za sovpadanje v nečem, česar ozadja ne poznamo? Konec koncev smo ljudje omejeni na področja, ki jih zaznavamo s svojimi petimi čutili, pa še ta nepopolno. Sleporojen človek si težko predstavlja, kaj so to barve. Ko mu jih nekdo, ki vidi, hoče predstaviti in ga prepričuje, da obstajajo, ne ve, ali naj bi mu verjel, ali ne. A če je odprtega uma, bo dopuščal, da barve obstajajo, da lahko obstaja tudi nekaj, kar je izven njegovih zaznavnih možnosti. In mi, ki barve vidimo, ga zaradi njegovega dopuščanja spoštujemo. Stališče odprtega uma torej dopušča, da so izven naših zaznavnih polj področja, ki jih ne zaznavamo in tako ne poznamo.
Tretji primer. Kot običajno delam na izposoji. Spomnim se, da mi je prijateljica prejšnji dan prosila, ali bi ji lahko podaljšal rok izposoje za njenega sina. Recimo mu Ciprijan Podnebšek. Aha, nič ni rezerviranega, torej lahko podaljšam. Vse v redu… Še v isti minuti predme pride uporabnik, poda mi izkaznico, ki jo skeniram, nato mu izposodim nekaj knjig, odide. Potem pa mi pade pogled na njegov profil, ki ga imam še vedno odprtega na delovnem polju in postane mi vroče. Kaj? Še vedno sem na Ciprijanovem profilu… Torej sem očitno nekaj zbrkljal in knjige tega uporabnika sposodil na profil prijateljičinega sina, ki sem ga imel odprtega prej. Hitro sem stekel za uporabnikom in ga med opravičevanjem privlekel nazaj v knjižnico, češ da je prišlo do pomote, da mu moram na novo izposoditi knjige. Še enkrat mi da izkaznico, poskeniram jo, in … nič mi ni jasno. Ciprijan Podnebšek, kako? In kako, da tu ni izposojenih knjig, ki sem mu jih pred dvema minutama podaljšal?
Končno doumem, da obstajata dve različni članstvi na dva različna Ciprijana Podnebška. Ki sta si v mojem delovnem procesu slučajno sledila eden za drugim. Uporabniku to seveda pojasnim in oba se smejiva in odkimavava nad »neverjetnim naključjem«. Naključje tu deluje kot pomenljivo, ker sem se spomnil prijateljičine prošnje prav v trenutku, ko je soimenjak njenega sina že prihajal k mojemu pultu. In seveda ga prej nisem poznal, niti vedel, da ima Ciprijan, ki sem ga poznal, soimenjaka.
Četrti primer. Na izposoji je svoje prve delovne ure preživljala nova sodelavka in bila ravno deležna neprijazne obravnave s strani nekega uporabnika preko telefona. V zadregi in zmedena je mene in drugo sodelavko vprašala, kako se obnašati v takem primeru. Seveda sva ji razložila, da imamo knjižničarji svoj etični kodeks, ki se ga pač moramo držati, če hočemo knjižnične usluge obdržati na nekem nivoju profesionalnosti in spoštljivosti. Da smo ljudje pač vseh sort kalibri, in da smo vsi nekje uporabniki ali stranke, in da imamo vsi slabe dneve, ko smo sitni in tečni do uradnih oseb, sploh če se nam zazdi, da se nam je zgodila krivica. Na nas pa da je, sploh ko smo sami uradne osebe, da trdno stojimo in držimo komunikacijo nad vodo, torej na spoštljivi ravni. Pripravljena da mora biti na vse, sva še rekla, in se ob tem spomnila neke »zahtevne gospe«, ki je prišla v knjižnico samo enkrat, a smo si jo vsi zapomnili. Za nas je bila neke vrste svetovna prvakinja. Kot da bi poznala vse vzvode knjižničarskega kodeksa, na račun katerih se je lahko zabavala z nami. Trajalo je kakšni dve uri, potem je šla, a vsi smo si jo zapomnili tudi po treh letih – navsezadnje jo je ves ta čas čakala nova izkaznica.
V knjižnici moramo sicer po ZVOP in ZKnj-1 brisati iz evidence uporabnike, ki so po preteku članstva več kot eno leto neaktivni, a »zahtevna gospa« je imela nekaj na računu in je zato ostala v sistemu kljub edinemu obisku ob vpisu v knjižnico pred tremi leti. Sodelavki sva malo za šalo malo zares povedala, da bo neuradno doktorirala kot knjižničarka, ko bo po vseh določilih etičnega kodeksa obdelala to »zahtevno gospo«, a vseeno ohranila živčni sistem v neeksplodiranem stanju. Kdor se ima rad, pač ve, da gre v takih izzivih prav za take vrste vedenjski trening.
No, in to je bilo to glede dogodka. Skoraj. Ker se je omenjena »zahtevna gospa« pojavila v knjižnici prej kot v eni uri po našem pogovoru. Torej, po več kot treh letih, odkar je minil njen prvi in edini obisk v knjižnici, se pojavi ravno takrat, ko…
Nejeverno smo se nasmihali vsi trije, videti je bilo, kakor da bi se »zahtevna gospa« prišla predstavit novi sodelavki, potem ko sva jo opozorila nanjo. In presenetljivo, omenjena gospa sploh ni bila več tako zahtevna, verjetno je bila pred tremi leti v posebnem obdobju.
S pojmom sinhroniciteta sem se srečal prvič med branjem Junga, ki sinhroniciteto predstavlja kot pomensko naključje, pri katerem se dva ali več dogodkov časovno ujemajo in so med seboj pomembno povezani, čeprav med njimi ni mogoče ugotoviti vzročne povezave. Značilen primer je sočasnost notranjega psihičnega doživetja, na primer sanj, misli ali občutka, in zunanjega dogodka. Jung zato govori o »akavzalnem povezovalnem principu«: dogodkov ne povezujeta vzrok in posledica, temveč njihov pomen.
Smisla sinhronicitete Jung ne vidi v tem, da bi bila vsaka naključna stvar skrivno znamenje ali napoved prihodnosti. Pomembna je predvsem njena psihološka in osebna pomenljivost. Sinhronicitetni dogodek lahko človeka preseneti, prekine njegov običajni racionalni pogled na svet ter mu omogoči, da ozavesti nekaj, kar se dogaja v njegovem nezavednem. Posebej pomembna je lahko v obdobjih življenjskih sprememb, kriz in notranje preobrazbe. Takrat lahko zunanje dogajanje na simbolni način »odseva« notranje psihično stanje.
V širšem smislu Jung s sinhroniciteto dopolnjuje vzročno razumevanje sveta: poleg vprašanja »Kaj je povzročilo ta dogodek?« postavlja tudi vprašanje »Kaj ta sočasnost pomeni zame?« Namen sinhronicitete je zato predvsem odpiranje prostora za pomen, uvid in globlje razumevanje odnosa med človekovo dušo in svetom. Naši predniki so prav zaradi tega takim naključjem rekli »božja previdnost«, s čimer so dali vedeti, da verjamejo, da ima Bog vedno roko nad svojimi otroki, ne toliko, da bi se vmešaval v odločitve naših svobodnih volj, kot zato, da bi čutili njegovo prisotnost.
Zanimivo je, da tudi Sveto pismo ne zanika, da ljudje doživljamo čudna naključja. Nasprotno – pripovedi pogosto uporabljajo ravno občutek nepričakovanega srečanja, pravega trenutka ali nenavadnega sovpadanja. Toda v bibličnem pogledu ostaja odprto vprašanje, ali je tisto, kar človek imenuje naključje, morda del širše božje previdnosti. Lep povzetek tega razmišljanja najdemo v Pregovorih 16,33: »V naročje se meče žreb, od Gospoda pa prihaja vsa njegova odločitev.«
Sam pa opažam da naključja, če ne drugega, v nas vzbujajo čudenje, eno redkih pojavnosti, ki se jih ne da kupiti. Po mojih izkušnjah je ob doživetju nekega »neverjetnega naključja« zelo težko najti odgovor na jungovsko vprašanje »Kaj ta sočasnost pomeni zame?«. Odgovor bi bil kvečjemu, da se ob doživetem naključju zgolj zavem, da onkraj racionalnega dojemanja sveta obstaja nekaj, kar se logičnim zaključkom izmika. To dopuščanje v človeku sproži čudenje, kar je v osnovi otroška lastnost, saj otroci dojemajo svet kot nekaj novega, z odprtimi očmi. Mi odrasli pa kakor da že vse vemo, zato tudi ne doživimo nič novega; obsojeni smo na prekomerno popranje in začinjanje naših življenj s plehkimi dodatki v obliki hitrih nakupov na Temuju ali z dragimi potovanji na drugo stran naše žoge, imenovane Zemlja, da bi videli, ali je tam kaj drugače, in pokasirali vsaj majhen ščepec čudenja zaradi rastline ali živali, ki smo jo sicer videli na Youtubeu, je pa še nismo potipali ali povohali. A to ni pravo čudenje. To je zgolj okušanje sladoleda z novim, eksotičnim okusom, ki čudenja ne zmore dostaviti, saj je še vedno le sladoled.
Naključja pa dejansko podarjajo čudenje, če ga seveda sprejmemo, s tem pa se za hip povrnemo v področje otroškosti (ne otročjosti), ki je zmožna svet dojemati neomadeževano, kot da ga vidi prvič. In to je začimba, ki nas prebuja in nam osmišlja življenje. Ker otroci imajo prav: svet je vsako sekundo nov. Da ni, smo si odrasli zgolj namislili zaradi okoliščin, v katerih se določene stvari ponavljajo, torej sklepamo, da je svet tak in tak. A to ni znanstveno. Otrok je pravi znanstvenik – svet opazuje, da bi ga videl, kakršen je, ne pa da bi si zgolj potrdil sliko, ki jo že nosi v glavi. A žal je tako, da otroci neizogibno odrastemo – morda je prav zato tu sinhroniciteta, ki je s čudenjem pravzaprav nekakšno privajanje na smrt, na končno poglavje, ko se nam na široko odprejo »vrata zaznavanja« in s tem čudenja, ki se širi v večno novo, v neskončnost, ali v nebesa, za tiste, ki verjamemo.
Predstavljam še nekaj knjig, ki govorijo o naključjih in mejah zaznavanja:
Aldous Huxley: Vrata zaznavanja
Carl Gustav Jung: Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta
Frank Joseph: Pomen naključij v vašem življenju
Carl Gustav Jung: Dinamika nezavednega
Vladimir Nabokov: Bledi ogenj
Adrian P. Kezele: Sinhroniciteta: prebujanje Celote
Irena Tršinar: Sej ne mor’š verjet!
